Nejc Rožman Ivančič

Na hodnikih pred učilnicami učenci in dijaki med čakanjem na naslednjo uro pouka posedajo po klopeh ali slonijo ob stenah ter skorajda v tišini drsijo s palci po zaslončkih svojih pametnih telefonov. Mnogi imajo v ušesih slušalke in se sploh ne zmenijo za okolico. Izgledajo zatopljeni v svoje svetove in navidez nedostopni za realnost. To je vsakodnevni prizor, ki ga učitelji videvamo po šolah in o njem ne vemo, kaj naj si mislimo. Največkrat smo zaprepadeni, ker se nam dozdeva, da se najstniki ne družijo več s svojimi vrstniki v živo, temveč so obsesivno odvisni od vključenosti v spletna socialna omrežja, ki jih v resnici silijo v – asocialnost.

Dogaja se celo, da dekle in fant sedita za isto mizo v lokalu in vsak izmed njiju tipka sporočilo na svojem telefonu, namesto da bi se pogovarjala iz oči v oči. Neki dijak mi je potožil, da zelo težko pridobi pozornost dekleta, ki jo je povabil na pijačo, saj mora vložiti skoraj nečloveški napor v prizadevanje, da bi njena pozornost preskočila z mobilnega telefona na njegov obraz. (Predstavljam si, da če je dekle sprejelo povabilo na pijačo, potem fant že ne more biti tako dolgočasen, da si ne bi zaslužil vsaj malo več pozornosti kot aparat v njenih rokah.)

Z množično uporabo pametnih telefonov so se znatno spremenili medsebojni odnosi, spreminja se čustvovanje in nič čudnega se miDIGITAL CAMERA ne bo zdelo, če bodo v nekaj letih izginili izrazi z obrazov naših mladostnikov. Obrazno mimiko namreč zamenjujejo emotikoni na ekrančkih, za katere se sprašujem, ali resnično lahko ponazorijo celotno paleto človeških občutkov. Bojim se, da prihodnost robotskih generacij ne bo prav svetla, če ne bomo mladih odvrnili od tehnicizma k novemu humanizmu. Obrazi otrok so vse preveč zdolgočaseni, da bi to lahko pomenilo kaj dobrega. Ruski režiser Andrej Tarkovski je v nekem intervjuju že pred desetletji dejal, da se mladi predajajo hrupni glasbi, da se ne bi počutili osamljeni in da se ne bi tako zelo dolgočasili sami s seboj. Danes se jim zdi, da so manj sami, če spremljajo spletne profile stotin ljudi na socialnih omrežjih. V resnici jih zna prav obsesivna želja po nadzorovanju spletnega socialnega dogajanja voditi v še večjo nesrečo in osamljenost kot generacije pred njimi. Nič ni namreč bolj frustrirajočega za mladega človeka kot v domači sobi na zaslončku telefona ali ekranu prenosnega računalnika opazovati, kako sovrstniki nakupujejo v New Yorku ali se fotografirajo na Eifflovem stolpu, medtem ko se mora on učiti geografijo ali pripravljati seminarsko nalogo za francoščino. A frustrirani mladostnik pozablja, da je na socialnem omrežju na tisoče, na milijone posameznikov, ki se očitno ne zabavajo ravno tako zelo, kot izgleda, kajti sicer ne bi imeli časa za fotografiranje.

Slovenski pisatelj mlajše generacije Nejc Gazvoda nekje zapiše takole: »Mogoče je to normalen občutek, da živiš v času konca časa, da strumno korakamo proti uničenju.« Nekaj podobnega poreče v četrti epizodi prve sezone ameriške serije Oglaševalci tudi Roger Sterling (igra ga John Slattery), ko se nasmehne medgeneracijskemu konfliktu z besedami: »Najbrž vsaka generacija misli, da bo naslednja pomenila konec vsega.« In v resnici bi se moral tudi sam z ironično distanco do črnih napovedi vprašati, ali so moja trenutna opažanja resnično lahko seizmograf dejanskega stanja duha med sodobnimi mladostniki. Naj se pridružim črnogledim moralizatorjem in zapojem skupaj s Tuliom Furlaničem »Mi smo zadnji potomci zaljubljenih v ljubezen«? To bi pomenilo, da tulim v isti rog s tistimi, ki trdijo, da je najmlajša generacija brezoblična gmota apatičnih posameznikov, ki bodo zavozili »našo« prihodnost. Najpomembnejše je spoznanje, da bo prihodnost »njihova«, da se vrednostni sistemi spreminjajo in da ti pač nikoli niso (bili) v skladu s pričakovanji starejših. Zato se mi zdi zelo nujno prisluhniti, kaj nam imajo mladi ljudje povedati. Dati jim moramo priložnost, da so slišani. Potem jim seveda lahko povemo tudi svoja stališča o njihovih mnenjih, a morda moramo najprej mi slišati, kaj se na primer dogaja na socialnih omrežjih, česar mi ne razumemo.

Bistvo medgeneracijskega spora (bolje bi bilo reči medgeneracijske vrzeli, kajti v resnici današnji mladostniki niso prav zares konfliktni, ker se jim zdi, da so v sodobnem liberalnem svetu »vsi bogovi mrtvi, vse vojne izvojevane, vse vere v ljudi omajane«, kot je že pred stoletjem zapisal Francis Scott-Fitzgerald v romanu Tostran raja) je po mojem mnenju v pomanjkanju komunikacije. Do šumov v komunikaciji ali celo do popolne tišine prihaja zlasti zaradi odraslih, ki od otrok nekaj pričakujemo, vendar smo pri svojih zahtevah nejasni, premalo odločni ali prešibko zainteresirani.

Ni nevsakdanja slika vsakdana, na kateri lahko vidimo, kako starši v srednjih letih po naporni službi zvečer zleknjeni na kavč pred televizorjem bentijo čez povojne poboje ali osamosvojitveno »vojno«, medtem ko njihova najstniška hči »zapravlja čas« na facebooku, še predpubertetni sin pa strelja pošasti v spletni računalniški igrici. Apatija je tu obojestranska in le utvara je prepričanje, da so srednje generacije družbeno in intelektualno angažirane, mladina pa zbanalizirana, konformistična in brezvoljno vegetirajoča. Le kaj je angažiranega v gledanju televizije in tarnanju o politični in ekonomski krizi? Ni narobe otroku povedati, da moramo mi za njegov pametni telefon odšteti več kot polovico plače in da imamo zato pravico omejevati njegove stroške porabe. In tudi vstopiti v njegovo sobo ter pokramljati o njegovih problemih ne bi bilo slabo. Potem lahko dodamo še kako dobronamerno sugestijo, kaj bi se splačalo prebrati v zadnji številki časopisa ali katere točke iz programov političnih strank bi bilo dobro preučiti, preden odidemo na volišče. Koliko staršev s svojimi najstniškimi otroki debatira o aktivnem državljanstvu? Kajti: kaj pa je drugega ne-apatičnost kot aktivnost, angažiranost, prevzemanje odgovornosti?

Krivda za apatijo mladih je mnogokrat na strani odraslih. Starejši bi želeli svoj vrednostni sistem vsiliti otrokom, a jim ne dajemo dobrega zgleda niti s svojo lastno apatičnostjo niti z moraliziranjem in zgražanjem, kajti povojni poboji in osamosvojitvena »vojna« današnjih mladostnikov preprosto ne zanimajo; to pač ni njihov svet, to niso njihovi problemi. Z moraliziranjem in zagrenjenim pritoževanjem nad vsem povprek se od otrok oddaljujemo in jih odvračamo od angažiranja. Zato je potrebno mladim prisluhniti. Ko to storimo, smo lahko presenečeni, koliko nam imajo povedati. In zavemo se lahko, da njihova prihodnost morda sploh ne bo tako zelo zavožena, kot se nam danes zdi. Odraščajo namreč bolj dobrosrčne, svobodomiselne in strpnejše generacije, kot smo si sploh kdajkoli skušali predstavljati. Za začetek pa poskusimo vsi, tudi mediji, prenehati z apokaliptičnimi napovedmi in vrnimo mladim prihodnost. Ko bodo morali kot odrasli državljani prevzeti odgovornost in pričeti z delom, bodo vsekakor manj ur dnevno drseli s palci po svojih mobilnih telefonih in ti se jim bodo zdeli vse manj pametni.