Svit Ferjančič Benetik
V indonezijskem pragozdu živi ljudstvo, ki se še vedno preživlja z lovom in nabiralništvom. Njihov običaj je, da s seboj na lov vzamejo tudi lobanje svojih prednikov. To najbrž počnejo zaradi svojstvenega pojmovanja posmrtnega življenja, v katerem naj bi umrli še naprej pazili na svoje potomce. Nekaj, v kar so verjeli že številni, a zamislimo si, ne le kako bi se to današnji zahodni družbi gnusilo, temveč tudi kakšno popolno nasprotje vrednot današnjemu svetu informacijske družbe, ki gleda le naprej, predstavlja mladi lovec sredi pragozda, napol ujet v preteklost, a veliko bolj svoboden od nas. Samo poglejmo …
Svobodno se prebuja v sonce in dež, kar se na videz tudi mi, a nas hitro demantirajo Kitajci, ki morajo s kemikalijami razsvetliti nebo v čast vodje, ki je v večno temo pahnil trideset milijonov ljudi. Nato se lovec odpravi po opravilih. Mi pa smo že ujeti med citati: »Povej mi, kaj ješ/imaš oblečeno/misliš, in povem ti, kdo si.« Ko se, vsak po svoje, rešimo iz teh zagat, se lahko odpravimo v šolo. Že izbiramo prevoz, ko zapazimo naravo, za katero do tedaj nismo imeli časa. Kako že gre? »Zeleno, ki te ljubim zeleno, zeleni veter, zelene veje, ladja na morju in konj na planini.« Ozremo se, a morja ni. Kaj bi potem zanj skrbeli? Sploh pa se nam mudi vključiti se v vsesplošni mestni kaos, v katerem ljudje s šopi velikih listov letajo za večjimi šopi majhnih. Drugi nestrpno držijo stopalko za plin v avtu, tretji se še enkrat odrečejo dostojanstvu in se odpravijo na težko delo, da bi preskrbeli najdražje. Tu so še četrti, ki počnejo malo ali nič, a se imajo čisto lepo. Vsak bi bil rad tak, a vesti ne vzamejo vsem.
Ko nas ta gneča vendarle izpljune pred vrata stavbe, kjer bi lahko v miru spoznali in premleli del sveta, ki bi mu sproti dodajamo ostale, pa izgubimo voljo. Tik pred plenom je ima naš lovec še največ. Izvemo za nadaljevanje Lorcove pesmi, a ostanemo še naprej pri tistem otipljivem zelenem. Abstraktno je za pijance in narkomane. Kakšna Goga? Kako lahko obstaja umrli naddavkar? Konec pouka.
Hodimo po mestu, se spretno pretvarjamo, da nam je prijateljev glas ljubši od zvonjenja telefona, in nenadoma se spomnimo, da smo z nekom zmenjeni. Nič zato, ljudje lahko počakajo, sicer pa, zakaj moramo mi hoditi iz središča sveta? V pragozdu bi že umrli. Peljemo se domov in skozi šipo zagledamo gospoda, ki smo ga že večkrat zapazili, kako se izgubljeno sprehaja ob cesti. Spomnimo se na nekoga, a misel opustimo, ko ne gre za nas, ni potrebno skrbeti. Tako so nekoč cele vasi pomrle v požaru, ko ni nihče bežal, ampak so vsi hoteli gasiti.
Zvečer na televiziji ni nobenega »kvalitetnega« ameriškega filma, zato preklopimo na kanal z dokumentarci. Na novi plazmi se previdno premikata divja lovca s kratko sulico v roki in lobanjo za pasom. Iz srca se jima nasmejemo in z mislijo, kako izjemni smo sodobni ljudje, lahkotno utonemo v spanec.
»S senco ob pasu ona sanja na balkonu,« pravi Lorca. Zdi se, da se samo zdajšnji svet ne zaveda minljivosti in majhnosti človeka. Sebe kujemo v zvezde, namesto da bi se zavedali, da smo nemočni tako proti naravi kot proti drugim ljudem. Ljudem, ki vodijo naš planet, za katerega smo vsi odgovorni, tako kot smo odgovorni za dobre odnose z bližnjimi. Odgovorni smo tudi do sebe. Bomo zaprli svoj um in domišljijo ter se pustili zavesti? Bomo pozabili na norost, kot ljubezen poimenuje Lope de Vega? Bomo spregledali tisto, česar se ne da videti z očmi? Dejstvo ostaja: ljudje iz pragozda vedo, kako preživeti življenje, mi pa še ne, torej …
