Sandi Cvek

Najprej nekaj dejstev za osvežitev spomina: lani oktobra so se pri časopisu Dnevnik domislili vsak teden odstopiti dve strani svojega časopisa dijakom ene izmed slovenskih srednjih šol, da bi pod naslovom Obrazi prihodnosti oziroma Dijak si bo pisal cajtng sam počeli natanko to – pisali svoj »cajtng«. Na to velikodušno ponudbo se je odzvala tudi ena izmed mojih treh gimnazij in bila deležna hladnega tuša v obliki skoraj popolne dijaške abstinence, saj so na šoli, ki šteje preko 700 duš, dejansko pripravljenost za sodelovanje pokazali le trije dijaki. Kako je to mogoče? Kako razumeti to njihovo (skoraj) popolno nezanimanje za publicistično udejstvovanje?

Bojim se, da zato, ker naslov projekta sicer duhovito parafrazira znamenito izjavo nesmrtnega slovenskega umetnika, a hkrati brcne v temo. Ker – ne samo da se dijaku »cajtnga« ne ljubi pisati, ampak se mu ga ne ljubi niti brati, saj za to nima kakšnega posebnega motiva. Ko sem zadnjič svojim dijakom pripovedoval, kako sem v četrtem letniku gimnazije s peščico somišljenikov iz čistega kljubovanja in mimo vednosti ter volje svojih učiteljev povsem gverilsko ustvaril, objavil in v pol ure razprodal alternativno šolsko literarno glasilo, so me čudno gledali, saj jim ni bilo jasno, zakaj bi človek pri zdravi pameti počel kaj takega. Vem, da je slišati kot starčevska nostalgija, a ko sem bil star 18 let in sem neizmerno užival, ko sem si izmislil in materializiral nekaj samosvojega, nekonvencionalnega, drugačnega in odbitega – ob sodelovanju svojih sošolcev. Mar sta se včerajšnje mladostniško uporništvo in želja po drugačnosti res žalostno postarala v nepotrebni napor in gnili konformizem? Si dijak »cajtnga« noče pisati, ker ga ne potrebuje in ne ve, kaj z njim početi? Mar res potrebuje samo še najnovejši pametni telefon, s katerim ne bo bral »cajtnga«, ampak svojo facebook slikanico? In s kakšno pravico so mnogi učitelji za to prazno nezanimanje takoj začeli kriviti apatičnost – ne samo gimnazijcev, ampak današnje mladine nasploh? Ker tisti, na katere ti očitki letijo, samih sebe sploh ne doživljajo tako. Oni samo zamaknjeno strmijo v božje razodetje svoje »knjige knjig«, kjer lahko vidijo vse, kar je na tem svetu sploh vredno videti: od najnovejših modnih trendov pa do zajtrkov in frizur svojih prijateljev – kar je v končni fazi ena in ista stvar. In jih »lajkajo«. Pa čeprav so jim zoprni. Pa čeprav jih sovražijo … Da bodo tudi oni »lajkali« njih.

Čemu smo torej priča: počasnemu, a neustavljivemu drsenju mladih generacij v vse hujšo apatijo ali čemu drugemu? In kaj apatija sploh je? Če pustimo ob strani sociološke, psihološke, medicinske … dimenzije tega fenomena – je mogoče o njej povedati kaj filozofsko zanimivega?

V prvi vrsti apatijo zaznamuje nadvse čuden razcep, saj ta znana in pogosto uporabljana grška beseda (apáthea = ‘netrpnost’) označuje vsaj na prvi pogled povsem nasprotni stanji duše in kot taka predstavlja enega najbolj čudnih paradoksov filozofije.

mirvdusiPo eni strani tako v psihologiji kot tudi v vsakdanji govorici označuje izrazito »negativno« oziroma problematično stanje duha, namreč: brezčutnost, otopelost, brezbrižnost, ravnodušnost kot negativno stanje tako čutenja kot tudi delovanja: notranjo izpraznjenost, slabost, nemoč … skratka: tako popolno pasivnost neke osebe kot tudi njeno demoraliziranost.

Po drugi strani pa taista beseda (včasih tudi ataraksija = duševni mir) pomeni neobčutljivost kot nravno krepost, idealno držo oziroma dosežek modreca, dvignjenega nad motečo emotivnost, ki ovira ali celo onemogoča trezno mišljenje in razumsko delovanje. Ker brez osebnega ravnotežja ni niti zadovoljstva niti sreče, se mora znati obvladovati, da ga ne bi mogle vznemirjati niti življenjske stiske niti podivjana čutnost. Zato je bilo obvladovanje afektov in strasti pogosto v ospredju antičnih praktičnofilozofskih raziskovanj in snovanj, apatija pa je kinikom pomenila udejanjanje duševnega miru, stoikom pa osvobajanje izpod sužnosti afektov in strasti, saj so enako neprizadeto sprejemali dobro in húdo, ugodje in neugodje. V obeh primerih je šlo za poskuse obvladovanja čustev z razumom in disciplinirano voljo, pri čemer je bila apatija cilj stroge in dosledne samovzgoje skozi askezo, vzdržnost in čustveno neangažiranost.

Ker pa besedna zveza »philo-sophia« pomeni ‘ljubezen do modrosti’, je bistvena značilnost filozofa prav ljubezen, močno čustvo, afekt, strast, se pravi pathos. Biti filozof seveda pomeni: ‘hoteti razumeti’, a to naporno prizadevanje in delovanje razuma nikakor ni hladna, objektiv(ist)ična neprizadeta analiza nekih oddaljenih, zapletenih in večini ljudi povsem drugačnih emocij: začudenja in osuplosti nad čudežem bivanja, nelagodja in tesnobe zaradi nepredvidljivosti življenja; strahu in groze zaradi njegove minljivosti; žalosti, zgroženosti in obupa zaradi vsega hudega, slabega in zlega, ki ga napolnjuje … Paradoks je torej natanko v tem, da filozofski žgoči nemir spoznavanja samega sebe (ki sem si največja skrivnost) in raziskovanja sveta skozi spraševanje (ki se nikoli ne more končati, saj vsak odgovor – ne samo da postane predmet dvoma in tarča kritike, ampak hkrati odpre mnoga mnoga vprašanja) vidi svoj cilj in dopolnitev prav v brezstrastnosti in duševnem miru.

A zdrava distanca do pretirane čustvene angažiranosti je ena stvar, prazni, naveličani obrazi dijakov in njihovi prsti, ki med poukom hitro švigajo po touch-screenih v peresnicah skritih telefonov, pa nekaj povsem drugega. Zakaj se pri svojih urah nikakor ne morem znebiti neprijetnega občutka, da določenemu delu svoje publike razlagam skrivnosti »lanskega snega«? Zakaj toliko dijakov pri pouku dvigne roko samo, če morajo iti na wc, in odpre usta samo, če so v to neposredno prisiljeni? Mar ni ta njihov apatični odnos »pusti me pri miru« samo način, kako se kaže zavračanje – ne samo razmišljanja, ampak vsake dejavnosti, ki zahteva kakršen koli napor? Kam je izginil njihov otroško spontani entuziazem? Zakaj se nedolžna (pri)srčna otroškost, ki v svoji igrivi radovednosti kar ne neha raziskovati in spraševati vse prevečkrat s tako brezdušno nujnostjo degenerira v zdolgočaseno, apatično, vsega sito mladostniško averzijo, ki je skoraj nič več ne zanima, še najmanj pa družbena empirija, katere del naj bi bila?

In končni rezultat je v telefon nepremično zazrti mladostnik, ki – hermetično zaprt v svojem virtualnem milnem mehurčku – lebdi nekje visoko nad puščavo nezanimive in naporne vsakdanjosti in preko svojega »pametnjakoviča« naravnost v žilo dobiva življenjski sok plehkosti in trivialnosti. Mu delam krivico? Kdo sploh je on »an sich« in kaj doživlja? Seveda tehnologija omogoča tudi radikalni umik iz sveta, a zakaj se je je tako krčevito oprijel? Ga je tako zelo strah življenja, telesnosti sveta tam zunaj in enkratnosti njegovih doživetij, da mu je potrebna tovrstna apatija? Ali pa je povsem po otroško zgolj zgrabil tisto, kar je najprej pri roki in ne zahteva nobenih mišic, nikakršnega truda, napora, volje in vztrajnosti? Je izpolnjeno bitje, ki je doseglo notranji mir in se skozi absolutno zraščenost s svojim telefonom osvobodilo vseh drugih verig, le da jaz v svoji starčevski otrplosti tega nisem sposoben niti dojeti, kaj šele priznati? Ali pa je tudi dejansko tak, kakršen je videti, namreč: mrtva duša, ki (prosto po Iztoku Mlakarju) »vse lahko pogreša, ma prav vse, samo ne telefona«? Mi je pa po drugi strani povsem jasno, kakšna je stvar »fur uns«, saj se mi je situacija prav perverzno obrnila: če so mi kot dijaku ubijali dušo tisti profesorji, ki niso mogli skriti svoje naveličanosti in brezvoljnosti, mi jo zdaj ubijajo apatični dijaki. Skratka – rečeno z besedami Franka Zappe: »The Torture Never Stops.«

Dostopnost