Svit Ferjančič Benetik

V Sartrovi drami absurda Za Zaprtimi vrati se liki Ines, Estelle in Garcin mučijo v začaranem krogu pekla. Ne morejo se sprostiti, ker se počutijo eden pred drugim odgovorne za svoja pretekla dejanja. Ko se vrata pekla odpro, ne morejo pobegniti, ker jim še vedno ostaja odgovornost do lastne biti, ki jih žre. Še umreti ne morejo, ker je odgovornost večna. Kaj sploh lahko storijo? Kaj lahko storimo mi, ki že dolgo nismo bili tako svobodni in ujeti hkrati?

Teoretik liberalizma John Stuart Mill v svoji knjigi O svobodi poudari, da je prav svoboda največja odgovornost ter da pretirana svoboda človeka vodi v kaos. Kaos, ki ga lahko interpretiramo kot neurejeno prastanje kozmosa. Zdi se, da je torej na svetu svobode ravno dovolj, da od odgovornosti boli srce, ali pa toliko, da preidemo v anarhično stanje. Verjetno je to kaotično stanje še edina varna točka, kamor s svojim bivanjem ne moremo poseči, a prav iz kaosa se po grškem mitu razvijeta svet in človek. Človek, ki je po mnenju nemške pisateljice Marie Louise Fischer že zgolj s svojim obstojem, svojo naravo, svojim bistvom lahko vzrok usode soljudi.

In res že z rojstvom postanemo vpeti v neskončne mreže medčloveških odnosov, posrednih in neposrednih vplivov na ljudi in tihih univerzalnih vezi, iz katerih čas ne glede na trenutni prostor počasi odstira naš jaz. Jaz, ki se začne razvijati od prvega trenutka. Na nas vplivajo starši, po katerih podedujemo vedenjske vzorce, a že naša prisotnost nanje prenese morda še največjo od vseh odgovornosti. Vzgojiti morajo in želijo osebo, ki se bo znala orientirati na brzovlaku vsakdanjika, ki bo človeška, ljubeča in vse, kar od nje pričakujejo bodoči partner, otroci in delodajalci. Neuspeha staršem ne bodo očitali le otroci, ampak mnogi drugi, večno pa se bodo jezili tudi sami nase.

Kot otroci in kasneje odrasli smo odgovorni za vsako trpljenje in bolečino, ki jo prizadenemo drugemu, pa tudi za reakcije prizadete osebe in njeno obnašanje do bližnjih, ko se ta obupana obrne nanje. Ne smemo pozabiti na obljube, prisege, zagotovila in vse druge oblike izjav, v katerih testiramo svojo vest in človeškost. Z obljubo, da bomo nekaj storili, vzamemo v roke usodo bližnje osebe, ki ji delamo uslugo. Lahko se sicer iskreno opravičujemo za neizpolnjeno prisego, a s posledicami tega se ne soočamo mi. Usojeno je, da se ne moremo sami zagristi vanje, saj bi to pomenilo obračun s problemom, tako pa se neuspehi v nas akumulirajo in skozi nehotni spomin ob okušanju magdalenice od časa do časa pronicajo v zavest in grenijo vsakdan. Obljuba je fiktiven dolg, ki ga odplačamo z njeno izpolnitvijo, a postane resničen, ko nam spodleti.

Neradi si priznamo, a za čisto vse, kar dosežemo, smo odgovorni samo mi. Mi smo tisti, ki se odločimo za določen življenjski slog, mi smo tisti, ki na dolgi poti razvoja osebnosti sprejemamo zmage in poraze, ki so večno vpisani v našo zgodbo. Meursault iz Camusovega romana Tujec sicer reče, da bi lahko živel tudi drugače, a na svoji dotedanji poti je pustil neizbrisen pečat ne le nase, ampak na vse. To so vplivi na ljudi, s katerimi morda ne sklenemo zaobljub, a krojimo njihovo usodo že s svojo prisotnostjo. Najlepši primer tega sta ljubezen in občudovanje, ko v ljubljeni osebi samo oksitocinu razumljivo razbiramo izjemne karakterne značilnosti, ki jih zavestno in podzavestno skušamo posnemati, s tem pa spreminjamo sebe.

Vse bolj aktualna odgovornost je tudi odgovornost do narave in planeta. S poseganjem v biodiverziteto in naravno okolje ne le uničujemo življenje našega planeta, ampak posledično tudi svoje in življenje bližnjih. To še bolj ogrozimo v nesmiselnih vojnah. Po eni takih – španski državljanski vojni – je ameriški pisatelj Ernest Hemingway že v naslovu svojega romana Komu zvoni razčistil, da je mreža, v katero se vpnemo ob rojstvu, tako razsežna, da objema ves svet, zato »noben človek ni otok, popolnoma sam zase«. Zmanjšanje človeške vrste za slehernega posameznika je tako odgovornost vseh nas. Profesor Edvard Lorenz je to lepo prikazal z učinkom metuljevih kril, ki sprožijo tornado na drugem koncu sveta. Prav enako je pri ljudeh. Neizpolnjena obljuba dela dolg, ki prinese nove in nove odgovornosti, te pa smrt nekoga, ki naj bi pritiskal na dušo odgovornega. Ironija vsega pa je, da je bolečina s smrtjo le še večja, in to ne le za enega, saj smo zdaj vsi odgovorni. In mehanizem se ponavlja vsak dan v skoraj vseh stvareh in tudi po smrti nosimo ljudje posledice dejanj drugih s sabo in moramo zanje tako ali drugače odgovarjati.

Zakaj? Je vse to zakrivila svoboda ali le nezrelost in nehumanost ljudi? V jezi bi danes mnoge verske fundamentaliste in ves tisti odstotek magnatov poslali v pekel, a Sartre nam pove, da se tudi tam zgodba ne konča oziroma smo že sedaj v peklu. V splošnem trpljenju Ines, Estelle in Garcin iščejo rešilno bilko, ki bi osmislila njihova življenja. Tako se oprejo na medsebojni prezir in ga skušajo spremeniti v priznanje. Ali ne počnemo vsi nekaj podobnega? V popolnem razočaranju, ker nam ni uspelo, iščemo potrdila, da smo res vse vložili v stvar in da bi bili glede na prizadevanja upravičeni do uspeha, ob porazu iz sebe bruhamo negativna čustva, ko naša ljubezen ni uslišana, se jo trudimo takoj pozabiti, svojo sebičnost argumentiramo s posploševanjem, da smo vsi taki …

Kam odlagamo odgovornost, ko je v kaos ne moremo več, ker bi to lahko pomenilo le propad vseh nas? Če jo odlagamo na druge, se bo po verižni reakciji le vrnila do nas. Če jo zanikamo, nismo več ljudje. Naj ukinemo svobodo? A potem bo usoda vseh enaka in nikoli ne bo možnosti, da skušamo popraviti svoje napake. Naj naprtimo vse svojim strastem in čustvom? A Sartre pravi, da tudi te ne opravičujejo našega ravnanja, saj čustva opredeljujejo šele naša dejanja.

Morda nam še najbolj pomaga slavni Descartesov izrek »Cogito, ergo sum«. S tem ko mislimo, odkrivamo sebe, druge in področja, kjer bi se lahko izboljšali, in četudi smo v svojih predstavah prevarani, nas ne more prevarati to, da smo. S tem ko smo, pa lahko vedno spremenimo sebe.