Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nejc Rožman Ivančič

Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki deluje pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, je za šolsko leto 2015/2016 razpisala osrednjo temo tekmovanja: domoljubje in (sodobno) slovenstvo. Določila je naslov tekmovanja: Domovina med platnicami. Dijaki 1. in 2. letnika gimnazije bodo v šolskem letu 2015/2016 tekmovali v poznavanju romana Jugoslavija, moja dežela sodobnega slovenskega pisatelja Gorana Vojnovića, ki je izšel leta 2012 pri Študentski založbi. Bolj kot domovinski je to eksistencialni in družinski roman, ki presega nacionalne okvire (sodobne) slovenske stvarnosti in posega v širšo jugoslovansko zgodovino, na katero glavni junak in prvoosebni pripovedovalec gleda s kritično distanco in hkratno osebno angažiranostjo zaradi lastne usode v postjugoslovanski stvarnosti, ki je njegovo družino razsekala na kose in njegov naivni otroški pogled postavila pod novo luč. Preko iskanja očeta sin odkriva svojo osebno, družinsko in tudi nacionalno identiteto.

Jugoslavija, moja dežela je roman o jugoslovanskem vojnem zločinu s konca XX. stoletja. Je vélika zgodba, že skoraj epopeja o neslavnem propadu vélike ideje o bratstvu in enotnosti, enakosti, solidarnosti in večdesetletnem zavezništvu med južnoslovanskimi narodi in veroizpovedmi na Balkanu. Ko so maske padle in so vzniknili sodobni nacionalizmi, se je razkrilo dolgo zatajevano sovraštvo, ki so ga zanetili hujskaški politiki z najbolj elementarnimi strastmi: nestrpnostjo, napuhom in oblastiželjnostjo. Prolog v zgodbo pripoveduje o navidez idiličnem jugoslovanskem otroštvu, epilog na javni in zasebni ravni pa je popolnoma tragičen: zaradi politike ni propadla le država, propadla je družina, propadla je človečnost. Ko se oče in sin po mnogih letih končno srečata, je v zraku občutiti veliko napetost, kajti oče ni dobrotlijv nereflektiran jugonostalgik, temveč vojni zločinec, krvnik in grobar jugoslovanske ideje, na katero je načeloma prisegal. Sin zahteva pojasnila, oče želi pojasnjevati, vendar se zdi, kot da govorita vsak zase in se sploh ne trudita razumeti drug drugega. Tako bi lahko povzeli vrhunec dogajanja v romanu Jugoslavija, moja dežela, katerega dramatizacija je bila leta 2015 tudi uprizorjena v ljubljanski Drami v režiji Ivice Buljana. Filmičen prizor se odvija v dunajski kavarni leta 2008, potem ko je sin po 17 letih končno našel očeta ter se soočil z nadčloveško težkim bremenom polpretekle zgodovine.

Oče svoja dejanja opravičuje z zgodovinsko nalogo, z usodo posameznika, ki se v nepredstavljivo izjemnih trenutkih, kot so vojni spopadi, popolnoma odreče lastni individualni zasebni in družinski zgodbi, se pokori vojaški hierarhiji in se podvrže Zgodovini. Sin pred vstopom v zrela moška leta potrebuje dolgo odsotnega in celo za mrtvega razglašenega očeta, ki je iz njegovega življenja izginil skupaj z Jugoslavijo, deželo njegovega brezskrbnega otroštva. Mora slišati očetovo zgodbo. Želi si nadoknaditi zamujeno, da bi lahko obračunal z družinsko in družbeno preteklostjo, pokopal očeta in ga prerasel. Potrebuje ga odločnega, moralnega in močnega, da se lahko odraslo spopadeta. Pred seboj pa ima človeško razvalino, sesutega apologeta lastne nemoči, ki svoj alibi gradi na fatalizmu. Oče namreč ne pride poravnat računov za svojo odsotnost, pride iskat spovednika in njegovo odpuščanje. Sin ne pristane na očetovo zatrjevanje, češ da človek ne more nikamor uiti pred usodo, ki mu je namenjena. Očetov poskus, sinu pojasniti svoje zavrženo početje, je obsojen na totalen propad. Sin dobro ve, da je njegov oče postal zver (zato se skuša soočenju sprva izogniti), vendar se mora prepričati na lastne oči in na lastna ušesa slišati očetovo izpoved. Ko sedi pred očetom, ne vidi nečloveške zveri (kvečjemu v bojih ranjeno žival, ki samo še užaljeno bevska, renči in išče usmiljenja), a ne vidi niti skesanca: vidi priprošnjika za milost. Vendar mu je ne nameni, kajti trdno je uverjen, da nobena Ideja, nobena Usoda, nobena Zgodovinska nujnost v resnici ne more oprati krivde posameznika, ki se ukloni bremenu teže trenutka, namesto da bi se mu zoperstavil in se oprijel najglobljega človeškega etosa ter odklonil participacijo v zločinu zoper človeštvo. Sin ne vzdrži. Ne zmore in noče razumeti očetovega poskusa utemeljevanja »normalnosti« lastnih dejanj, ki mu jih je zapovedovala njegova domnevno neizogibna zgodovinska vloga/naloga v prostoru in času.

Drug očetov izgovor je zaznamovan z osebno travmo iz bridkega otroštva, ko so v neki drugi vojni zdajšnje žrtve igrale vloge rabljev, zato je po njegovem celo zgodovinsko upravičeno, da se v sodobnosti popravijo krivice iz preteklosti. Oče želi z izprijeno logiko utemeljiti svoja dejanja: žrtev, ki želi postati maščevalec. Ne, sin na to ne more pristati! Bralec je soočen z veliko dilemo: naklonjeno vztrajati pri sinovi neomajnosti ali (p)ostati prizanesljiv do očeta, ki ni skesanec, je pa duševno mrtev človek. Situacija ne bi mogla biti bolj pretresljiva. (Na čigavo stran se bo postavil sodobni dijak?)

Največja moč Vojnovićevega romana je v zmožnosti pričarati prav organsko doživeto občutenje situacije, v kateri se znajde mladi pripovedovalec. Tu se izkaže pisateljeva skorajda neprimerljiva senzibilnost med slovenskimi romanopisci najmlajše generacije. Jugoslavija, moja dežela je velik slovenski (in jugoslovanski) roman, ki se bere na več nivojih: na najnižjem nivoju je to detektivka, saj se zaradi razmeroma tradicionalnega pripovedovanja, vendar učinkovitih suspenzov na pravih mestih (npr. pobeg pred soočenjem z resnico in nenaden preobrat k vztrajnosti pri odločenosti za spopad v dunajski gostilni) bere napeto. Zaradi mnogih stilistično mojstrsko nezapolnjenih mest (npr. ob treh zvezdicah znotraj poglavij, ko se pripovedni tok prekine in zamenja) pa še zdaleč ne zdrkne na raven žanrske literature, temveč ostaja visoka književnost v vsej svoji slogovni bravuroznosti in – še ena izmed mnogih odlik – jezikovnozvrstni raznolikosti ter v bogastvu socialno, nacionalno in etično zaostrene problematike, upovedenih z največjo mero umetniške izpovednosti sodobne komunikativne proze, ki zavestno ne želi biti eksperimentalna in hermetična. Mladega bralca gre opozoriti še na jezikovno raznoličje v romanu, ki naj bi roman kot literarno vrsto/zvrst izrazito določalo: v njem se prepletata strogo knjižni, a tudi nizko pogovorni jezik (take so npr. besede fertik, zrihtati, krumpla, havba, auspuh, prisotna pa je celo raba vulgarnih besed, kot so kurac, vukojebina, prčiti, ki izhajajo iz nekdanje slengovske srbohrvaščine in se v določenih socialnih krogih uporabljajo še danes). S široko raznolikim besediščem skuša pripovedovalec ustvariti videz resničnosti: mnogi priseljenci iz nekdanjih južnoslovanskih republik in njihovi potomci tovrstno besedje uporabljajo tudi v sodobni Sloveniji. Zrcalo ljubljanskim Fužinam, simbolnem imenu za slovenski priseljenski geto, je Vojnović nastavil v svojem prvem romanu Čefurji raus! To zrcalo je kritično, a hkratu tudi polno empatije.

Pri nas še nisem odkril sodobnega pisatelja, ki bi o sodobnih problemih pisal na tako subtilen način, hkrati pa bi se približal nadčasovnosti in nadnacionalnosti. Vojnović duhovito, a kritično obračuna z vsemi stereotipnimi »resnicami« o Balkancih oz. čefurjih, ki jim tudi sam pripada, česar ne zanika, vendar se noče zaplesti v slovanski sentimentalizem (ta se stereotipno manifestira v melanholičnem pestovanju žalosti, ki je pri Slovanih preplet trpljenja in užitka, pisatelj ga imenuje »infantilni balkanski sentiment«), samopomilovanje, fatalizem in – resnici na ljubo – mnogokrat tudi več kot očitni primitivizem. Čefurje po eni strani povzdigne, po drugi pa jim pokaže zrcalo, v katerem lahko spregledajo lastno izkrivljeno podobo in sprenevedavost. Kot smo mnogi »pravi« Slovenci (pisatelj nas imenuje »vaški špegavci«, zaznamovala pa naj bi nas »domoljubni arzenal« in »klasična srednjeevropska utrujenost«) premnogokrat siti svoje sloven(celj)ske (tj. malomeščanske), tako je Vojnović sit lastne čefurske identitete. Z jugonostalgiki se sicer deloma identificira, vendar je njegova jugonostalgija avtorefleksivna in le parcialna (navezana na le najsvetlejše elemente nekdanje social(istič)ne ureditve), zna pa se tudi povzdigniti nadnjo ter se distancirati od poveličevanja tistih njenih prvin, ki segajo v fanatizem in apologijo nestrpnosti in zločinskosti (nacionalistični nastavek je tudi puljski napis iz pripovedovalčevega otroštva, ki se glasi Kosovo republika, Istra kontinent in menda še danes »krasi« nek zid v kraju njegovega otroštva). Jugoslavije in jugoslovanstva ne mitizira niti ne tabuizira, sooča se z njunimi travmami in fiksacijami ter psihozami, ki jih je nujno potrebno predelati, da lahko mlad človek, zaznamovan z jugoslovansko identiteto in »vržen« v sodobno pojugoslovansko stvarnost, zadiha brez tesno zategnjenega opasača okoli prsnega koša in se sooči z novimi, morda še usodnejšimi nenadejanimi izzivi prihodnosti. To nikakor ni roman, poln objokovanja minule sreče v južnoslovanski vzajemnosti. Glavni romaneskni junak je premlad, da bi bil lahko nekritično nostalgičen, in prestar, da bi zapadel v novo subkulturo samooklicanih »čefurjev«, ki ji pripadajo sodobni (morda vendarle še vedno nekoliko getoizirani ali pač po lastni volji samoizločeni) potomci potomcev nekdanjih prišlekov.

Puljsko otroštvo pripovedovalec idealizira, kot pač vsakdo (ki je imel to srečo) idealizira brezskrben in netravmatičen čas miru in gotovosti v rani mladosti, ne prenese pa sprenevedanja in prikrojevanja resnice za lastne potrebe. Na pragu njegovega odraščanja je očetova prekomanda ob izbruhu vojn na Balkanu – tako kot Kovačičevo izgnanstvo iz Basla pred II. svetovno vojno – za Vladana pomenila potres megalomanskih razsežnosti: svet se mu je sesul, kot se je sesul mostarski most in kot je zgorela sarajevska knjižnica. Ljubljeni oče mu je (simbolično) umrl. Od mrtvih je obudil očeta – zločinca – in ni mu več dovolil živeti. Ne v svojem življenju. Vélika zgodba je končana, potrebno je napisati novo: lastno.

Roman je spisan dovolj spodobno, da bi lahko postal klasika: za otopelo in lagodno vegetirajočo mladino bo poučen (v odnos oče-sin se ji tudi ne bo pretežko vživeti), za starejše generacije dovolj problemski in dialoški, za literarne sladokusce slogovno dovolj izpiljen, za večnost bo visoko etičen. In slednja komponenta je nevsiljivo, neprogramsko, netendencionzno in k sreči tudi nedemagoško vendarle najodloč(il)nejša. Sporočilo romana je jasno, kljub krhkosti terena brez naivnosti dovolj globoko in univerzalno: nobena nacionalna, zgodovinska, socialna ali idejna resnica ne sme postati alibi za izgubo človečnosti. (Vojnovićeva ideja ni daleč od ideje istrskega pisatelja in publicista Milan Rakovca, ki pravi, da bo na svetu končno mir, ko bo manj domoljubja in več človekoljubja.) Mar ni to vélika literatura?