Vladoša Vidic

»Don’t just teach your children to read…
Teach them to question what they read.
Teach them to question everything.« (George Carlin)

Včasih imam občutek, da dijaki in profesorji živimo v popolnoma različnih svetovih, kar bi bilo mogoče lahko celo res. Tehnologija je, nam všečno ali ne, prišla v naša življenja in z njo se bomo morali sprijazniti, kljub temu da bi nekateri vseeno radi bili nenehni boj proti njej, a ga pa bodo (najverjetneje) izgubili. Čeprav imam šele 18 let, si predstavljam, o čem govori profesor, ko mi pravi, da so bili časi, v katerih je on odraščal, drugačni. Verjamem mu, ko pravi, da so imeli ljudje med seboj več osebnega stika in da ni bilo apatije, kot jo poznamo danes. Vse to mu verjamem, vendar se stvari pač nenehno spreminjajo. Torej: tu smo, v začetku 21. stoletja, katerega prihodnost je še nedoločena. Ljudje se na eni strani sklicujejo na preteklost, češ da se moramo iz nje učiti, a se pri tem še vedno nostalgično ozirajo nazaj, češ: kako je bilo takrat vse lepše in drugačno kot danes. Zdi se, kot da smo nekje obtičali. Mladi ne kažejo nobenega interesa, ves dan so izolirani od drugih v svojem svetu, kjer vladata neskončno lagodje in brezdelje. Kako torej naprej?

Večina profesorjev vidi glavni oziroma zelo velik problem v nebranju. Ja, res je. Danes je videti mladega človeka brati skoraj tako pogost pojav kot videti sončev mrk; mladina res ne bere, kot (naj bi se) bralo včasih. Toda: ali nas bodo res knjige rešile zagate, v kateri smo se znašli? Prosim, ne razumite me narobe. Zavedam se pomena branja in se tudi strinjam s tem, da ignoranca nas mladih presega meje, vendar tukaj vidim tudi drugo plat zgodbe, na katero marsikdo pozablja.

Menim, da se profesorji ne zavedajo, kaj dejansko pomeni biti dijak v 21. stoletju. V šoli se učimo veliko preveč. Ne, oprostite, naj se popravim. V šoli nam je vsiljenih veliko preveč informaciji, kot jih dijak dejansko lahko procesira. Z vseh strani nas posiljujejo z nešteto faktografskimi podatki, ki smo se jih primorani naučiti, ne da bi jih zares razumeli. Zakaj? Da bomo dobro pisali test in bomo izdelali razred, da bomo prišli do četrtega letnika, ko bomo pisali maturo iz petih predmetov. Matura, matura, matura … O čem smo že govorili pri kemiji v prvem letniku? Ni važno!

Kar sem se naučila v štirih letih gimnazije, je, da je njen edini cilj priti iz nje – če je možnost, z dobro opravljeno maturo. Kaj bo ostalo v glavah po tem, sploh ni tako bistvenega pomena. In po tem, ko po osemurnem »delavniku« prideš domov, se usedeš pred zaslon, kjer se potopiš v svoj sicer nerealni, vendar lepši svet, kjer so vsi nasmejeni, lepi in imajo življenja, ki se zdijo v primerjavi s tvojim popolna. Pravzaprav niti tega ni potrebno storiti; oglaševanje tega, kako lahko postaneš boljši jaz, je na vsakem koraku. Nočem zveneti prveč newageevsko, ampak tehnologija in vse to bombardiranje z oglasi nam, kljub temu da jih doživljamo popolnoma pasivno, kradeta energijo. Ampak! ravno tako, nam kradejo energijo tisti, ki pravijo, da smo dijaki popolnoma apatični in nikogar več nič ne briga in smo vsi tiho.

Dragi profesorji in profesorice! Kaj pa vi storite glede tega? Razen pritoževanja, seveda. Največkrat se obnašate, kot da smo dijaki edini, ki hodimo po hodnikih z ravnodušnimi obrazi. Ja, vedno bodo izjeme, ki bodo kljubovale vsem in se ne bodo zmenile za dogajanje okoli sebe. Vseeno sem mnenja, da bi dijaki prisluhnili, če nas bi kdo ogovoril v jeziku, ki ga razumemo. Vsi nam težite, češ da nihče ne bere. Zakaj? Ker nihče več ne vidi smisla v večini besedil, ki jih beremo pri pouku.

Zakaj nam torej ne pokažete poti, da bomo tudi mi uvideli smisel v branju? Ne pritožujte se nad nami, spodbudite nas. Gotovo vsi poznate verz We don’t need no education. Ne strinjam se z njim; mislim, da danes še kako zelo potrebujemo pravo izobrazbo, ampak tisto pravo. Zakaj po devetih letih osnovne šole in štirih letih gimnazije večina dijakov še vedno ne ve, kako naj sprejme samega sebe, kako naj se sooča z vsakodnevnimi težavami?

Vir: Wikimedia

Zakaj, če smo se pri psihologiji učili o stresu, ga nihče še vedno ne zna izločiti iz svojega življenja? Zakaj se v šoli ne učimo o politiki in problematiki, ki bi mlade dejansko pritegnila? Ne vem, kako je v drugih razredih, ampak po mojih izkušnjah skoraj noben profesor med urami ne porabi časa, da bi slišal naše mnenje o tekočem dogajanju, kot je na primer begunska kriza, referendum …

Zakaj se v šoli učimo o stvareh, ki so za povprečnega državljana popolnoma nepomebne? Mar se nismo učili o piramidi potreb? Kako se lahko od dijaka pričakuje gore znanja, ko pa se vedno več dijakov ne počuti najbolj sprejetih, imajo nizko samozavest …? Zakaj nikoli ne pomislite na to?

Kaj je splošna izobrazba drugega kot pa kup informaciji, ki naj bi jih povprečen človek znal zdrdrati na pamet, a se na žalost iz generacije v generacijo manjša?

Če bi si kdo dejansko vzel čas in bi učence učil kritičnega razmišljanja in branja, ali ne bi bili posledično tudi kritinčni do interneta in televizije?

Začela sem z besedami o tehnologiji in s tem bi rada tudi zaključila. Zavedati se je potrebno, da je vsaka stvar sama po sebi jing-jang, v vsaki je nekaj dobrega in slabega. Tehnologija nam postavlja nove omejitve, a po drugi strani nove razsežnosti svobode. Ne bi verjela niti sama sebi, če bi trdila, da dijak, ki med uro brska po telefonu, bere o finančnem stanju v domovini, ampak mislim, da je vseeno pomembno opozoriti na to, da nismo vsi enaki in da mogoče kdo od nas telefon vseeno uporablja v kak pameten namen.